Setev sočnic

(»Tricks and tips for growing succulent plants«)

Setev sočnic

Ne enem od predavanj preteklih let je setev in sejanje sočnic precej podrobno opisal naš član Jure Slatner. Njegovi uspehi pri setvi so na zavidljivi ravni, pri čemer pa je postopek razmeroma enostaven. Zahteva le nekaj spretnosti pri razkuževanju rastlin in substrata ter potrpežljivost pri delu z mladimi rastlinicami. Umetnost njegovega pristopa je pravzaprav v tem, da zagotovite ustrezno razkuženo seme ter nevtralno podlago brez organskih primesi (npr. mivka, filter papir, pivnik, ali kaj podobnega) seme po kalitvi ne bi smelo propasti. Ker ni okužb. Žal se nekatere okužbe semen izognejo tudi najbolj natančnemu razkuževanju, vendar ima metoda vseeno kar maksimalen izkoristek kaljivosti semen. Zato je kot nalašč za majhne količine semen redkih vrst kaktusov, ki si jih navadno privoščimo amaterski ljubitelji. Težava je morda le v tem, da ima navadno začetnik zadržke glede uporabe kemičnih razkužil, tako zaradi strupenosti, kot tudi zaradi možnosti napak pri delu. Kajti premalo razkuženo seme vseeno plesni, preveč razkuženo pa je lahko že uničeno. Pristop se sicer zanaša na preverjene recepte (predvsem pri postopku razkuževanja), ki pa so za popolnega začetnika lahko vseeno “preveč laboratorijski”. Naslednji zaplet je lahko pikiranje, kajti če je podlaga na kateri so sejanci kalili prerevna s hranili, je prvo presajanje v bolj običajno mešanico zemlje lahko navidez zahteven poseg, saj so rastlinice morda še zelo drobne, gojitelj pa ne ravno samozavesten in spreten. Pa čeprav ponavadi pri tem ni hujših izgub. Včasih je rešitev tudi cepljenje še čisto mladih rastlin, vendar tudi tu ne škodi nekaj prakse, preden si drznemo “drastično metodo” uporabiti na svoji najdragocenejši pridobitvi. Zato bi opisal še značilno začetniški pristop k sejanju, kjer bom povzel kratek razvoj svojih poskusov in napak, ki sem jih vztrajno delal zadnjih kar nekaj let. O Juretovem načinu pa morda več še kdaj naslednjič, seveda z njegovo pomočjo.

Kje začeti?

S prvo knjigo, ki je pri roki, seveda. Na srečo že omenjena knjiga Kakteje [2], ki sicer ni pretirano natančna pri izboru opisanih vrst, dokaj dobro opisuje ravno setev sočnic “na okenski polici” – poleg nekaj zanimivih opisov rastlin z rastišč v naravi. Poglejmo si po točkah, citiram skrajšano verzijo [2a]:

  • Nočna temperatura ne sme pasti dosti pod 18 °C do 21 °C, dnevna temperatura pa lahko pogosto seže do 32 °C ali celo više.
  • Ko smo semena posejali in jih zelo obilno namočili, jih je potrebno imeti samo vlažna, ne premočena, ne smemo pa jih pustiti, da bi se popolnoma posušila.
  • Pred slepečo dnevno svetlobo in zlasti pred neposrednim soncem jih moramo zasenčiti, vendar sejanke ne smejo biti v popolni temi, ko začnejo kaliti.
  • Pomembno je, da zrak kroži okoli posod s semeni, vendar ne sme biti hladečih prepihov. Ta okoliščina je ugodna za kakteje, ni pa zelo primerna za bolezen, gobo ali mah.
  • Idealna setvena prst za rast sejančkov je iz listovke in peska.

Knjiga nato opiše še setvene posode (pladnje za namakanje, ki so napolnjeni z nizkimi lončki – višine do 5 cm in opremljene s senčilnim pokrovom), ki so nekakšni doma izdelani kalilniki, ter lego na polici (svetlo, a ne na soncu). Nato se posveti pripravi zemlje (humusna črnica, presejana čez drobno sito, mešana z drobnim, prav tako presejanim peskom v razmerju 1:8), ki jo je treba prepariti ali prepražiti v pečici, da se znebimo semen plevelov, ter spor gliv in alg. Opiše vse podrobnosti; od uporabe prekuhane mlačne vode, do opisa globine setve različno debelih semen (drobna na površini, srednja rahlo pokrita s finim peskom, debela posamično vtisnjena v zemljo, da se jih komaj še vidi), ter celo uporabe preventivnih razkužil (“Blaga raztopina kalijevega hidrokinolin sulfata” … “Približno toliko tega drobnega rumenega prahu, kolikor ga lahko nakopičimo na desetparski kovanec, vsujemo v dobrega pol litra vode in dobili smo kar pravšnjo raztopino.”). Knjiga svetuje tudi uporabo grelca, a le če želimo kaliti semena pred koncem aprila, sicer se zanašamo na “naravno toploto”. Potem zelo natančno opisuje režim zalivanja, da je substrat ravno prav vlažen, ter po kalitvi še postopek privajanja na suh zunanji zrak z rednim zračenjem. Sledi še opis pravilnega izgleda sejank (ne smejo biti svetlo zelene, razpotegnjene, ali se nagibati proti svetlobi), opis privajanja na normalen način zalivanja, ter težave pri prvem zimovanju. Pikiranje pride na vrsto šele drugo leto, oziroma ko so sejanci dovolj veliki, da ni treba biti preveč natančen pri delu.

Približno tako – s knjigo v roki – sem sejal prvo (neznana gasterija, rebucija in še nek cereus), pa tudi še nekaj naslednjih setev, dokler nisem začel poenostavljati. “Izplen” prvih setev je bil kvečjemu 20-30% sejank, kjub temu, da je bilo seme sveže in domačega izvora, včasih pa sem bil vesel vsake preživele rastline.

Kasneje sem črnico opustil in jo nadomestil s katerokoli zemljo, ki mi je prišla pod roko (npr. za begonije), ohranil pa sem droben pesek, uporabo sita in prekuhavanja zemlje (a le, ko sem bil sam doma, ker je smrdelo). Prav tako sem nehal paziti na temperaturo, če je bila le približno v znosnem rangu, sem pa setev še vedno pokrival do vznika, zaradi višje zračne vlage. Nisem pa pretirano pazil na privajanje na suh zrak: še posebno, če je seme začelo plesneti, sem vse skupaj odkril in po potrebi za krajši čas tudi presušil (kar je v knjigi takorekoč prepovedano). In presenečenje: ob naslednjem močnejšem zalivanju, ali pa naslednjo rastno sezono so “zamudniki” še lepo kalili in bili pogosto še bolj zdravi od “prvorojencev”. Toliko o praksi. In zdaj povzetek.

Kaj je pomembno?

Pravzaprav je vprašanje malo zavajajoče. Kaktusi in sočnice pravzaprav kalijo v vsakem primeru, če je le seme zdravo.

Torej prva točka: zdravo seme. Kaj to je? Najboljše seme je pravzaprav doma pridelano, po možnosti rezultat “parjenja” čimbolj različnih primerkov iste vrste, ker tudi tu genetika ne laže (“mešana kri” je bolj zdrava). Pri pobiranju moramo paziti, da je zrelo – tedaj je plod navadno obarvan ali posušen – in čimbolj čisto. Lahko ga operemo v vodi ali celo vodi z dodatkom kapljice detergenta. Pomaga tudi sušenje na soncu. Če tega ni ali je seme nepreverjenega izvora, je vseeno smiselno razmisliti o razkuževanju, posebno pri manjši količini zrn. (V poštev pridejo fungicidi, hipermangan, Varekina, vodikov peroksid, …)

O pravilni uporabi “kemije” morda drugič.

Naprej: čist substrat. Pravzaprav karkoli, tudi groba mivka, ki pa jo moramo potem dognojevati, če želimo prepikirati šele večje rastline. Važna je le struktura (a ne za samo kaljenje, temveč za vraščanje v podlago, kadar želimo počakati s pikiranjem), pri čemer je debelina semen lahko približna ocena za granulacijo zrnc substrata (50% debeline gor ali dol…). In seveda razkuževanje zemlje, če gre za mešanico z organskimi dodatki. Kuhanje se čisto obnese (če vas nihče ne meče iz stanovanja), prav tako praženje na suho ali uporaba razkužil. Pa smo pri setvi.

Čas setve: v svetlih prostorih med majem in septembrom, če je dovolj svetlobe tudi že konec februarja, ob umetni osvetlitvi pa pravzaprav kadarkoli. Omejitev je predvsem slabo zimovanje predrobcenih rastlin, ki smo jih sejali (pre-)pozno, pa še to velja le za slabe zimovalne pogoje. In še v tem primeru večino sejancev lahko “pregoljufamo” čez zimo z minimalnim zalivanjem in nekoliko nižjimi temperaturami. Bodo pač malce manjši spomladi. (Kar se tiče luninih men: menda je vpliv očiten, vendar se seme znajde tudi brez poznavanja setvenega koledarja – če ne drugače – z zamikom kalitve na ugodnejši čas.)

Za lonce drži: ni potrebe po globokih posodah, sicer pa spet oblika ni zelo važna. Morda je bolj pregledna varianta z veliko malimi lončki, sicer pa se lahko seje tudi v skodele ali pladnje, le z oznakami je treba biti natančen, sicer še leta po setvi ne vemo, kateri kaktus nam v resnici raste v zbirki.

Toplota: karkoli med 15 °C in 30 °C (tudi nižje), nihanja so do neke mere celo zaželena. Je pa večina semen bolj živahna pri malce nižjih povprečnih temperaturah. Pri zelo visokih se sicer še ne poškoduje tako hitro, le kalitev se lahko zavleče, namesto da bi se pospešila.

Vlaga: če seme ali zemlja nista dobro razkužena, ne odlašajte predolgo z zračenjem. Plesni navadno nastopijo kmalu po kalitvi in če čakate predolgo, lahko vdrejo v sejance. Suh zrak sicer lahko upočasni kalitev ali zmanjša izkoristek, a preživeli bodo najmočnejši, in če ne potrebujete vseh sejancev (komercialno ali zaradi redkosti vrste), je tak “naravni izbor” dolgoročno celo v vašo korist, saj bodo ostale predvsem rastline, ki so na vaše lokalne pogoje najbolje prilagojene. (Pripomba: včasih se bolj splača poiskati drugo seme in sejati ponovno, kot pa za vsako ceno reševati rahitične primerke prve setve.)

Svetloba: svetlo, a ne prevroče. Najlepša je kalitev v polsenci (zelo so lepi in zdravi sejanci, ki vzklijejo ob vznožju matične rastline, a tu je najbrž zraven še nek drug razlog…), na soncu je počasnejša, sejanci so obarvani (rdeče, vijolično, …) in zelo pritlikavi, a tudi dokaj zdravi. Če sejete v temnem prostoru ali setev pokrivate, bodite pozorni na trenutek vznika. Par dni prepozno in rastline se že lahko začnejo razpotegovati. Ampak se še vse popravi, le prilagajanje na normalne pogoje je daljše in pikiranje (včasih) bolj delikatno.

Pikiranje: če setev ni pregosta in se ne pojavljajo bolezni ali škodljivci naj se vam ne mudi. Lahko čakate do zadnjega, le rastlin bo malo manj in ne bodo tako velike, kot pri sosedu, ki je pikiral prej. Razen parih primerkov, ki bodo vseeno veliki. Če pikirate kmalu, počnite to nežno (mehka pinceta ali celo palčka) in približno 1-1,5 debeline sejanca narazen. To je namreč najbolj “kompromisna” razdalja za večino sejancev, preveč razmaknjeni spet rastejo počasneje. Pri pikiranju se sme sejanca potisniti malenkost globlje (do npr. kličnih listov), po navadi je to celo zaželeno, a brez pretiravanja.

V primeru bolezni se pikira čimprej, v svež substrat, morda celo z uporabo zaščitnih sredstev. Sicer vam lahko propade cela setev, posebno kadar so sejanci močno natlačeni. Ali pa rešujete s cepljenjem nekaj podlag “v čakanju” nikoli ne škodi. Tudi o tem še kdaj drugič.

Zimovanje: pravzaprav ni razloga, da bi jih kaj bistveno bolj razvajali od odraslih rastlin – včasih namreč sejanci prenesejo še večje ekstreme. Lahko pa jih občasno vlažite, a skromno. (Izjema so gojeni v ogrevanem rastlinjaku in ob umetni osvetlitvi.)

In za konec?

Morda še kak konkreten namig: npr. ta, da so rebucije (Rebutia spp.) v splošnem bolj navdušene nad nižjimi temperaturami (12 °C-18 °C) in jih lahko spomladi sejemo že prej, ali pozneje v jesen. Opuncije pogosto nerade kalijo (debela lupina, nezrel kalček…). Tu pomaga (ali pa ne) par trikov: poškodovanje lupine (s pilico ali celo žvepleno kislino), stratifikacija (dajanje namočene setve v hladilnik za nekaj dni ali celo tednov – velja predvsem za opuncije mrzlih področij) ali pa vsaj res močno namakanje (par dni v vodi, pred setvijo). Včasih pa samo potrpljenje – če setve ne zavržete, ali pa celo če zemljo s semeni ki so navidez “fuč” primešate v posodo k drugim, ali k pikirancem, boste nemalokrat presenečeni – a šele drugo leto. Potrpljenje se vam splača tudi pri kroglastih ehinocereusih (npr. Echinocereus pulchelus in podvrste, Echinocereus knippelianus, …), kjer seme celo praviloma kali v več zaporednih serijah – po par sejank naenkrat – tudi še pet in več let po setvi! In še zanimivost: po mojih izkušnjah – ki pa niso nujno verodostojne – je za setev vrst iz rodu Ariocarpus primernejša jesen, kot pa pomlad. Še bolj pa to drži za večino predstavnikov družine živih kamnov (Aizoaceae oz. Mesembryanthemaceae, eden je omenjen v tem glasilu), kar pa ni presenečenje, saj so doma z južne poloble, kjer so letni časi zamenjani. Najbrž bi lahko nekaj takega pričakovali tudi za stapelijevke (sočne predstavnike družine Asclepiadaceae, ki jo je sistematsko “pogoltnila” družina pasjestrupovk oz. Apocynaceae, a le v botaničnem smislu).

Darko Dolenc

VIRI:

[1] Bianchini, F.; Carrara, A. 1975. Vse o cvetju. Mladinska knjiga, Ljubljana. Stran: 125-154.

[2] – Lamb, E.; Lamb, B. 1972. Kakteje. Državna založba Slovenije, Ljubljana.

[2a] – Lamb, E.; Lamb, B. 1972. Kakteje. Državna založba Slovenije, Ljubljana. Stran: 188-203.