Če smo kaktuse sejali, jih bo treba prej kot slej tudi presaditi oziroma prepikirati. V čem se pravzaprav presajanje sejancev loči od presajanja rastlin nasploh? Načeloma ne dosti, so pa male posebnosti. Glavnina razlike je pravzaprav v tem, da je tu govora o rastlinicah, ki so sicer že preživele prve muke privajanja na (vaše, lokalne) ekološke razmere, niso pa še povsem utrjene. Ker gre lahko za zelo različne primerke (že med rastlinicami iste vrste, kaj šele med različnimi vrstami), se moramo pri pikiranju prilagoditi trenutnemu stanju rastlin.
Razlogi za pikiranje so lahko različni, najpogosteje – ali pa vsaj najbolj zaželeno – pa je pikiranje zaradi natlačenosti sejancev. V tem primeru najbrž presajamo zdrave rastlinice, ki razmeroma normalno hitro rastejo. In kje je torej težava? V idealnem primeru je sploh ni, razen če imamo za težavo dejstvo, da bomo po prvih plahih poskusih setve in prvo vzhičenostjo nad skromnimi uspehi kar naenkrat ugotovili, da bo kaktusov čez noč – preveč!? No, naslednji zaplet (seveda…) je pač to, da idealnih primerov pač ni. Vedno gre kaj narobe, vsaj tako se zdi na začetku.
Na kaj moramo biti pozorni? Za začetek, na pravi trenutek pikiranja, kar ugotovimo z opazovanjem. Že res, za začetnika se tistih nekaj odstotkov razlik v bogatosti »pridelka« (zaradi bolj ali manj dobro izbranega časa za ta opravek) ne zdi dosti, a je včasih odločilen celo za obstoj setve v celoti. Kako to? Kako se lahko kopica zdravih sejancev »čez noč« spremeni v kupček žalostnih ostankov, iz katerih je komaj kaj možno rešiti zle usode? Razlogov je kar nekaj, a žal je večina skoraj neopaznih.
Prvi je lahko pomanjkanje hranil. Pri tem je lahko hitra rast sejancev v prvih mesecih po setvi zavajajoča, ker so si izdatno (eni bolj, drugi manj) pomagali z zalogami iz semena. Ko te zmanjka, se šele začne resnejše osamosvajanje rastlin, saj morajo sejanci od tega trenutka dalje vse proizvesti sami. Pomanjkanje hranil se navadno pokaže kot krajši zastoj po prvi (eksplozivni) rasti sejancev. Če se na tej točki rast ustavi za dalj časa, je potreben razmislek o dognojevanju, ali pa kar pikiranju v nov substrat – ne glede na gostoto rastlin. V primeru da je pomanjkanje dolgotrajno, lahko povzročimo celo nekakšno prisilno mirovanje. Včasih se ta zastoj vleče še kar nekaj časa, tudi po presajanju ali dognojevanju. Sejancev s tem sicer navadno ne izgubimo, zgubimo pa nekaj časa (in veselja), saj kar naenkrat »nikamor ne rastejo« in dobimo občutek, da bomo vzgojili le nekaj krmežljavcev.
Drugi, najpogostejši, je pomanjkanje prostora. Če nismo prezaposleni, ali nagnjeni k »mučenju« sejancev, bomo ta razlog najlažje opazili. Torej kdaj? Pravzaprav kadarkoli, ko se nam zazdi gostota prevelika. Če bo to »prezgodaj« (ta pojem v resnici ne obstaja, pri manjših rastlinicah je pač potrebna večja natančnost, predvsem zaradi lažjih poškodb), si bomo kvečjemu naredili odvečno delo, ali pa trenirali lastno potrpežljivost pri bolj zamudnem delu. Pri prepoznem pikiranju, pa smo si morda že nakopali kako dodatno sitnost. Daljša (pre-)velika gostota rastlin pomeni hujše poškodbe zaradi medsebojnega zbadanja (še pred pikiranjem) in trganja korenin (med pikiranjem), kar je priložnost za različne okužbe. Ena sama agresivnejša bakterija ali plesen lahko med gručo sejancev povzroči pravi »pokol«. In to v le nekaj dneh. Posebej ogrožene so velike skupine sejancev v širokih skodelah, saj je tam širjenje okužbe teže omejiti. Najbolj so v nevarnosti tiste rastline, ki jih še nismo navadili na normalno suh zrak (pod pokrovom), ali pa so kako drugače »razvajene«. Podobne težave povzročajo tudi razni talni škodljivci, a jih imamo med sejanci manjkrat, še posebej pri pravilno pripravljeni zemlji za setev. Tu se končno pokaže prednost mineralnih (revnih) substratov za setev: rastline so sicer manjše in prej potrebne pikiranja, a skoraj vedno zdrave.
Ko smo se že odločili za pikiranje, je naslednji pomislek – kam? Oziroma v kaj? Če nismo sejali hitrorastočih vrst, v večje lončke ali skodele, ter nismo uporabili s hranili bogate setvene mešanice prsti, potem so rastlinice praviloma premajhne za v samostojne lončke. Raje jih sadimo v širše skupne posode, ki niso pregloboke (kakih 5-7 cm globine je povsem dovolj), na približno razdaljo 1 do 1.5 debeline rastlinic narazen. Počasi rastoče rastline lahko nekoliko gosteje, a tudi hitro rastočih vrst navadno ne sadimo več kot za debelino dveh primerkov narazen. Bolje je, da kasneje »ta hitre« prepikiramo še enkrat. Zakaj v skupne posode? Ker se v večji skupini ustvari posebna mikroklima, ki doraščajočim sejancem praviloma bistveno bolj odgovarja kot samota v lončku. Razlog je v enakomernejši razporeditvi hranil in vode, brez nevarnih gnijočih »mrtvih kotov«, ki nastajajo v neprekoreninjeni zemlji. In v kaj jih sadimo? Navadno v podobno zemljo kot za setev, le da je bolj bogata s hranili, lahko pa tudi v substrat za odrasle primerke, a ga je priporočljivo prej presejati (če še ni), da se sejanke na novo okolje lažje privadijo. Tudi osvetljenost prostora s pikiranci naj se že približa normalni osvetlitvi za odrasle primerke, morda le z delnim senčenje v najhujši pripeki. Previdnost priporočam predvsem kmalu po pikiranju, kasneje dodatna zaščita ni nujna.
Pikiranje pa ni le trenutna nuja, je tudi priložnost za gojiteljeve posebne želje. Pri tem lahko vpliva predvsem na dvoje: na hitrost rasti (pogostost pikiranja, sestava substrata za presajanje, gnojenje, zračenje, svetloba) in s tem tudi utrjenost in obliko rastlin, ter izbor rastlin. Če smo le dovolj srečne roke, imamo namreč ravno med pikiranji največ priložnosti, da izmed vseh možnih potomcev neke rastline obdržimo tisto, ki je prav nam najbolj všeč. Dobro opazovanje je pri tem ključnega pomena za našo nadaljno navdušenost nad izbrano rastlino. In ravno ta argument – oseben izbor rastline je eden najboljših v prid setvi, ko se odločamo med razmnoževanjem neke vrste s semeni ali s potaknjenci.
Kako lahko substrat vpliva na bodoči izgled pikirancev? Enostavno – z doziranjem hranil in mineralno sestavo ne samo določamo hitrost napredovanja sejancev, temveč vplivamo tudi neposredno na njihovo zdravje. Kot pri ljudeh, tudi tu velja upoštevati določeno zmernost: če bomo pretiravali z gnojenjem in zalivanjem (in »idealnimi« temperaturami, osvetlitvijo, …ipd.), bodo naši sejanci sicer res hitro veliki, a pogosto preobčutljivi za sicer nekoliko krutejše pogoje kasnejše vzgoje. Ta težava je znana tudi pri nakupih rastlin iz večjih vrtnih centrov, ki so pogosto privlačne na videz, a žal dokaj neodporne. Po drugi strani pa tudi sestradane in podhranjene rastline niso niti privlačne niti odporne. Torej moramo uganiti »tisto vmes«. Če smo se pri setvi lahko malce »polenili« pri izboru substrata (enostavnejši je pogosto celo boljši), pa moramo pri pikiranju že upoštevati bodoče zahteve vrste, ki smo jo sejali. Tako epifitnih kaktusov (božični, velikonočni,…) pač ne bomo tlačili v sam pesek, pejotlov (Lophophora williamsii) in drugih posebnežev iz kamnitih predelov (Ariocarpus-i, nekatere vrste rodu Mammillaria,…) pa ne v šoto ali sam humus. Nekatere vrste slabo prenašajo presajanja (spet Ariocarpus-i, ter marsikateri predstavnik kaktusov z debelo korenino), zato moramo biti pri njih še posebej pozorni na sestavo prsti in gostoto saditve, da se nepotrebnim vmesnim presajanjem čimbolj izognemo. Pri presajanju pa morebitnim poškodbam. Drugim vrstam navadno lahko brez škode krajšamo predolge in prepletene korenine ob samem pikiranju (nekaterim celo koristi), Ariocarpusom (in še nekaterim počasi rastočim posebnežem) pa moramo pustiti čim več korenin na miru. In še zalivanje opustimo za nekaj časa. Večino ostalih sejancev pa, nasprotno, lahko rahlo zalijemo ali orosimo že takoj po pikiranju. Predvsem manjše, neutrjene primerke. (Na tem mestu naj obnovim, da uporaba fungicidov lahko močno zmanjša tveganja, tako pri setvi, kot pri pikiranju, vendar pa uporaba tovrstnih sredstev pri primerni pazljivosti ni nujna.)
Še nekaj malega o prsti. Kot sem že omenil v prvem in drugem prispevku nasvetov, se lahko pri sestavi substrata za rastline držimo starih receptur, ali pa izumljamo nove (in čimbolj zapletene, da na koncu še sami pozabimo na dejansko sestavo). Izbira je pravzaprav pestra, in je manj odvisna od dejanskih potreb rastlin, kot pa od navad in razvad gojitelja. Lega in režim zalivanja sta namreč tista dejavnika, ki najbolj neposredno odločata o izbiri komponent za naš substrat. (Krajši prispevek o pogosteje uporabljanih materialih za substratne mešanice bo predvidoma pripravil eden naših članov v tem ali naslednjem glasilu.) Tako bo gojitelj, ki rad kdaj pozabi na zalivanje, pogosteje uporabljal substrate z veliko močjo zadrževanja vode (dodatki šot, ilovastih mešanic, poroznih mineralov ali sintetičnih zadrževalcev vlage), k zalivanju pretirano nagnjeni pa bodo imeli več uspeha v peščeno-mineralnih mešanicah. Nekateri porozni materiali so v tem pogledu skoraj vse hkrati: zračni in dobri zadrževalci vlage. Take so skoraj vse vrste šot (v mislih imam komercialni izraz, šota iz šotnega mahu je le ena izmed možnosti), dobršen del vulkanskih kamenin (lava, plovec,…), pa tudi sintetični produkti (Hygromul, …), ali delno predelani naravni minerali (Perlit, Glinopor,…).
Substrat, sestavljen samo iz teh, je lahko prav uporaben tudi za pikirance, če je seveda presejan na primerno debelino (delci naj ne bodo večji od sejancev, ki jih presajamo) in dognojevan. Največkrat pa uporabljamo nekakšne peske (kremenčev, apnenčev, …ali pa kar nekaj iz lokalnega potoka), skupaj z mineralno bogatejšimi ilovicami (krtinka, zemlja z vrta ali gredic, travniška prst,…), ter nekaj za dodatek hranil, navadno delno organskega izvora. Uporabimo npr. kompost, presušen gnoj (raje kompostiran) ali naravni humus (navadno gozdni, nastal iz listja). Za vse domače mešanice pa priporočam tako presejanje skozi sito, kot delno razkuževanje, ali vsaj presuševanje – da se izognemo najpogostejšim škodljivcem. Pri dodatku kupljene zemlje v vrečah to zadnje sicer ni potrebno, presejanje na primerno granulacijo (in krajše presuševanje) pa vseeno ne škodi. Precej natančno in s kemično analizo podkrepljeno je osnovne komponente za mešanice substratov opisal pred leti naš član[1],[2]. Da pa se pri igračkanju s komponentami substrata ne smemo preveč oklepati starih navad je že pred davnimi časi (v 80-ih) pokazal raziskovalec iz Kalifornije (povzeto po članku iz našega biltena, takrat je imel nekoliko drugačen naslov)[3], ki je za komercialno uporabo izmed mnogih poskusov in kombinacij za najboljšo izbral:
60 % zmlete plute (okrog 4 mm premera delcev)
20 % šotne mešanice
20 % zmlete skorje iglavcev
Sicer je šlo res za komercialista, pa še na področju v ZDA, kjer kaktusi tako rekoč rastejo »sami od sebe«, pa vendar… Ideje za lastna odkritja so še vsakič znova dobrodošla! Sicer pa pri pripravi prsti za pikirance ni nujno, da nas njena natančna sestava skrbi na daljši rok, ker večino rastlin tako ali tako v relativno kratkem času čaka presajanje v nov substrat v lončku, ali pa celo še eno pikiranje. Za presajanje v samostojne lončke se navadno odločimo šele pri velikosti nekje od 1.5 cm premera rastline naprej, ali pa jih vzgajamo v skupnih posodah vse do cvetenja in še dlje.
Morda le še malo o »tehniki« pikiranja? Priporočam uporabo pincete, raje malce mehkejše če lahko izbirate, prav pride pa tudi palčka (npr. lesena), jedilna žlička (ali celo njen držaj), ali karkoli podobnega. Kar vam pač najlepše pristaja v roko, da lahko zasajate drobcene rastline brez poškodb. Če zemlja ni presipka je lažje saditi v suho, če pa se vam izkopana ali izvrtana luknjica prehitro zasipa, pa sme biti tudi rahlo ovlažena. Tudi iz lončka jih najprej spravimo s pinceto ali palčko, lahko pa si jih previdno stresemo v roko in prenesemo na ravno, čisto površino, ali kar na mesto pikiranja – če jih ni preveč. Če so rastlinice že večje, se bolj pogumni lahko vsega lotijo kar z roko, saj se kako zastarano gručo sejancev (ki se je že bog ve kdaj nagnetla v neprebojno blazino) najlažje razrahlja prav s prsti. No, potem so prsti sicer malce »kosmati«, ampak izgub med sejanci je pa manj… Kot sem že omenil, manjšim poškodbam korenin (in včasih tudi telesa rastlinic) se je skoraj nemogoče izogniti, vendar so sejanci (če so zdravi) v resnici presneto trdoživa bitja, ter preživijo marsikatero našo napako. Včasih tudi kako bolj usodno, brez naše pomoči. Ali naj rečem kar: njej navkljub? Čisto iz praktičnih razlogov lahko pri tem celo nalašč porežemo del korenin. Malo zaradi lažjega dela pri sajenju, deloma pa tudi zato, ker se narobe posajene rastlinice (korenine zavite navzgor, ali celo štrleče čez rob posode) včasih slabše vraščajo od tistih s skrajšanimi (ali celo brez njih!). Hecna reč, ti kaktusi. Po pikiranju sem sejance navadno orosil, ali previdno zalil, če pa so se mi zdele poškodbe prekrute (poškodbe debelejših korenin ali telesa rastlin), pa sem jih pustil suhe. A le za par dni. Redko je potrebna večja previdnost, eno izmed izjem pa sem omenil že prej. Obdobje za pikiranje? Kadarkoli med rastjo, če pa imate ogrevan in morda celo dodatno osvetljen rastlinjak, pa celo pozimi. A to naj bo bolj za komercialiste in nestrpne posameznike. No, razen če seveda živite v Kaliforniji…, hja.
Pa veliko uspeha!
Darko Dolenc
[1] Rovšek, Zvone. 1992. Zemlja za kaktuse (1. del). Kaktusi in druge sočnice, leto 21/številka 4. Stran:6-7.
[2] Rovšek, Zvone. 1993. Zemlja za kaktuse (2. del). Kaktusi in druge sočnice, leto 22/številka 1,2. Stran:3-9.
[3] Slatner, Jure. 1984. Moja zemlja je boljša kot tvoja. Kaktusi in druge sočnice, leto 13/številka 6. Stran: 5-6.