Sistematika

Začelo se je z Teofrastom, dokončno pa so definicijo sorodstvenih kategorij postavili Linné in njegovi kolegi. Kategorije so postavili iz antropocentričnega vidika, nekako primerljivo človeškim skupnostim.

Carl von Linné ima skromen spomenik tudi v Botaničnem vrtu Leiden, kjer je preživel svoja najbolj plodna leta.
Osnovna kategorija je vrsta (species). V isto vrsto sodijo tisti organizmi, ki so si podobni med sabo, imajo v grobem iste lastnosti, predvsem pa se uspešno plodijo. Osnovna primerjava je bila med psom im mačkom. Ti dve vrsti si nista povsem podobni, se ne parita (v glavnem), predvsem pa nimata potomcev. Druga primerjava sta konj in osel. Nista si zelo podobna, sem in tja se sparita, potomci pa niso plodni naprej. Do tukaj je bilo vse v redu, kasneje pa so se pojavila zelo številna odstopanja od te osnovne definicije, gledišča glede izraza “podobnost” so se spreminjala. Zato so mnoge organizme prestavljali iz ene vrste v drugo in nazaj. Še posebej velike težave so se pojavile pri razvrščanju rastlin, ker se te vsevprek križajo, če se le ponudi priložnost. Že naravnih križancev je ogromno, če pa pomaga še človek, pa ni ovir tudi za križanje precej oddaljenih vrst. Še več sprememb so doživeli rodovi (genus), kamor sodijo različne, a med seboj najbolj podobne vrste.

Družina Cactaceae ima značilen organ, ki ga pri drugih družinah ne najdemo. To je areola, meristemsko tkivo, iz katerega izraščajo bodice/trni, najpogosteje se nahaja povsem blizu meristema, iz katerega poženejo cvetovi ali brsti. Areola je dobila ime po svetniškem siju, enako ime pa srečamo še v človeški anatomiji. Areola je namreč tudi temneje obarvano območje okoli prsne bradavice. V arhitekturi jo srečamo pri okrasnih okroglih okencih zlasti pri gospodarskih objektih. Nobene povezave pa nima z zračnostjo ali medžilnimi prostori, kot srečamo razlago v nekaterih medijih. Značilnosti družine so torej:

  • areole, iz katerih izraščajo bodice,
  • odebeljena stebla z vodnim tkivom,
  • podrasla plodnica,
  • cvetovi brez venčnih in čašnih listov, ki pa jih nadomeščajo brakteje (preobraženo stebelno tkivo), katerih število je precej veliko in nedefinirano.
  • odsotnost antociana (modrega barvila), ki ga nadomešča betacian (vijolično barvilo).

Trenutna sistematika deli kaktuse na pet poddružin: 1. Pereskioideae  Imajo poleg bodic/trnov čisto prave liste. Njihovo steblo ima značilnosti lesne rastline in ni sukulentno. Nekaj vrst ima nadraslo plodnico. Rastejo izven izrazito sušnih predelov od Srednje do sredine Južne Amerike. 2. Maihuenioideae Združujejo vsega dve vrsti s skarjega juga Južne Amerike. Njihovo steblo ni sočno, voda je shranjena v cilindričnih listih. Nekateri avtorji vidijo v njih izvorno obliko kaktusov, drugi jih smatrajo za najbolj odmaknjeno slepo vejo v družini. 3. Opuntioideae  Značilne so glohide (bodice s trnkasto strukturo, ki so lomljive na bazi), listi so cilindrični, sočni in odpadejo prej kot v eni sezoni. Druga značilnost je krilu oziroma jadru podobna opna okoli semena. Steblo je členjeno, ploščato ali cilindrično. 4. Blossfeldioideae Sem sodi le nekaj težko razločljivih vrst miniaturne velikosti. Kot vse kaže, so je od ostalih kaktusov ločila že zelo zgodaj. Njihova presenetljiva posebnost je, da nimajo rež, voda in plini prehajajo v notranjost preko poroznega tkiva ob areolah. 5. Cactoideae Sem sodijo vsi ostali kaktusi.

Najbljižji sorodniki so predstavniki družine Portulacaceae. Ločitev kaktusov od drugih rastlin naj bi se po rezultatih genetskih raziskav zgodila pred 30 milijoni let. Ta trditev ima šibko točko, namreč pogoj za prilagoditev katusov na puščavske razmere – sukulentnost, torej pojav puščav v obeh Amerikah, se je izpolnil šele pred 5-6 milijoni let. Hkrati so kaktusi, kot jih poznamo danes, videti zelo počasi spreminjajoča skupina, saj se razvojni krog lahko meri v stoletjih in je za današnjo pestrost 5-6 milijonov let kar prekratko obdobje.

Sistematika temelji zlasti na morfoloških znakih, ki pa jih sodobni botaniki ne preverjajo prav vestno, zato so pogosti argumenti prepisani od avtorjev iz začetka 20. stoletja. Značilna je izjava trenutno največje avtoritete o kaktusih v svetu, profesorja Jamesa D. Mausetha o cvetovih pri kaktusih:  I haven’t done any research on flowers yet… Sodobnejše metode raziskovanja primerjajo prisotnost določenih specifičih organskih spojih ter zgradbo DNA. Računalniška obdelava že omogoča primerjanje vse te množice podatkov, značilno je več povsem nasprotujočih si interpretacij istih rezultatov.

Vrsta, podvrsta… in vrtnarske oznake. Posamezna vrsta živi na nekem teritoriju. Če se vsi geni med seboj obilno mešajo, je vrsta zelo enotna. Če pa je med populacijami pregrada, ki preprečuje medsebojno oplojevanje, pride sčasoma do razlik med njimi. Če so te tako velike, da jih lahko definitivno določimo, govorimo o podvrstah (subspecies). Včasih pogosta kategorija “variacija” se danes opušča, ker nima pravega sistematskega pomena. Vsak individuum se po svoje razlikuje od tipičnega predstavnika. Gojitelji iščejo take posebneže, ki po eni ali več lastnosti bistveno odstopajo od vrstnikov. Taki dobijo oznako oblika (forma).
Človekov izbor, se pravi množična proizvodnja v kulturi, favorizira nekatere forme (oblike), ki se bolje prodajajo od drugih. Pogosto pa so taki primerki rezultat namenskega križanja. Ne glede na način, kako je dobljena ta oblika, se tej populaciji reče sorta. (Ime sorte se v slovenščini piše z malo začetnico, v tujini z veliko.) Pred imenom kultivarja napišemo cv. Sorta se praviloma razmnožuje generativno. Če pa neko rastlino množimo samo vegetativno z raztrgavanjem, tkivno kulturo ali tudi generativno, vendar le samoprašno = samoplodno, govorimo o klonu. Še vedno je to kultivar.
Konkreten primer iz sredine prejšnjega stoletja: Echinocereus je rod kaktusov. Skupna značilnost je zelena brazda pestiča, brsti nastajajo znotraj stebla in raztrgajo povrhnjico. Steblo je poleglo, le v mladosti pokončno. Echinocereus subinermis je ime vrste. Zanjo so značilni rumeni cvetovi in zelo kratke rjavo-sive bodice. Echinocereus subinermis var. rubispinus označuje posameznika zgoraj omenjene vrste, ki pa ima za razliko od tipičnega predstavnika svoje vrste rdeče bodice. Ker ta lastnost ni značilnost določene populacije na nekem rastišču, pač pa se pojavlja tu in tam, predvsem pa v zbirkah, ta oznaka nima nobene posebne sistematske teže. Ime si je izmislil nek gojitelj, ki je želel prodati več rastlin (in jih tudi je). Danes je omenjeni takson že pozabljen. Nekatere študije nakazujejo, da je vrsta Echinocereus subinermis verjetno naravni križanec. Eden od staršev je E. stoloniferus, drugega še ne poznajo. Se pravi, da tudi to ime ne bo večno.