Presajanje

V prvem prispevku je bilo govora o setvi sočnic in nekaj namigov o pikiranju. Čeprav je raznih pristopov k setvi veliko, drobnih trikov za boljšo kalitev pa še več, se bom tokrat nekoliko posvetil presajanju rastlin.

Zakaj sploh presajamo? Vprašanje se morda sliši malce smešno, a so razlogi lahko zelo različni. Kot prvo je seveda pomanjkanje hranil v prsti. Rastlina ki raste v omejenem prostoru (loncu, skodeli, koritu…) je pravzaprav nekakšen ujetnik in zato skoraj v celoti odvisna od naše oskrbe. K temu sodi poleg zalivanja tudi oskrba s hranili. Hranila so za rastline tisti minerali, ki jih lahko z vodo črpa iz tal in jih uporabi za svojo rast in pridelavo energije. Ker gre bolj ali manj za različne vodotopne soli, jih lahko dodajamo tudi z gnojenjem. Teoretično bi lahko torej uspevala v isti posodi v nedogled samo z dodajanjem primernih gnojil – tako nekako pravzaprav rastejo rastline v hidrokulturi. Pa vendar… Samo z dodajanjem gnojil smo v nevarnosti, da bo s časom kakšne pomembne sestavine začelo primanjkovati, podobno kot npr. vitaminov v prehrani ljudi. Ker pogosto ne vemo, katera to je, se lahko težavi izognemo s presajanjem. Rastlina potem sama poskrbi za svojo prehrano, če je v novi prsti vsaj nekaj manjkajočih mineralov, pri čemer nam ni nujno vedeti za katere pravzaprav gre. S presajanjem torej zagotovimo sveže hranilne snovi in bolj zdravo rast. Pri sočnicah to lahko pomeni celo samo enkrat na nekaj let, ravno toliko da korenine niso preveč utesnjene in da preprečimo »zastrupitev« prsti. (V mislih imam predvsem pretirano nabiranje neporabljenih ostankov v prsti – npr.: apnenca iz vode, viškov gnojil, nerazpadlih ostankov strupov…)

Naslednji razlog sem že omenil: pomanjkanje prostora za korenine. Čeprav bi načeloma lahko korenine pri vsakem presajanju tudi krajšali in sadili nazaj v iste posode (z novo prstjo), jih navadno presajamo v vedno večje. Pogostost presajanja nekako upada z velikostjo rastline: če je za sejančke zaželjeno vsako leto ali vsaj vsako drugo, pa so večji primerki čisto zadovoljni s presajanjem na tri do pet let, ali pa (kasneje) celo na vsakih deset let.

Eden od pogostih motivov za presajanje je tudi menjava zemlje zaradi okužb z različnimi boleznimi (bakterije in glive v tleh), z zajedalci in škodljivci (koreninske uši, ličinke hroščev in celo mravlje) ter napak pri gojitvi (zakisanje zemlje, razraščanje mahov, slaba prepustnost za vodo in zrak…). Iz istih razlogov tudi priporočam presajanje večine, če ne kar vseh kupljenih rastlin, saj samo tako lahko zagotovo preverimo zdravstveno stanje korenin kupljene rastline, kar pa je lahko zelo pomembno tudi za preostanek zbirke. Pogosto si namreč ravno s takimi rastlinami zanesemo v zbirko razne škodljivce in bolezni, ki nam še dolgo potem grenijo veselje do gojitve. Izjema so morda le tiste rastline, ki si jih zaradi nepoznavanja enostavno ne upamo presajati. V tem primeru je smiselno uvesti vsaj nekakšno »karanteno« in nekaj časa gojiti te rastline ločeno od ostalih – dokler se ne prepričamo o njihovi neškodljivosti za zbirko.

Nekoliko podoben argument je tudi privajanje rastline na nove pogoje v naši zbirki. Ker ne glede na to, kje in kako smo rastlino dobili, vedno se morajo na novo prilagoditi rastnim pogojem. Če so pogoji podobni tistim ki jih je bila rastlina že vajena, je to prilagajanje lahko skoraj neopazno in mimogrede, kadar pa so razlike v gojitvi velike (drugačna svetloba in zalivanje, drug temperaturni režim in podobno…), pa privajanje lahko traja dalj časa. V skrajnem primeru celo leta dolgo. Ker je zalivanje odvisno tudi od sestave prsti, nam uporaba nam že znane mešanice lahko bistveno olajša iskanje ravno najprimernejšega režima za našo novo pridobitev.

In zdaj k sestavi. Kakšna je najboljša? Še najbolj direkten odgovor bi bil, da najboljše sestave sploh ni. Ker se sestava prsti vedno navezuje na nam najbolj primeren (enostaven) režim zalivanja, je ne moremo poenotiti za vse primere. Zalivanje je namreč odvisno še od toplote, svetlobe, velikosti loncev in celo sestave (glinasti lonci so bolj »potratni« za vodo kot plastični), zato so tudi »najboljše« mešanice prsti vedno najboljše samo za konkretnega uporabnika, ki jo je »izumil«. A neke splošne zakonitosti vendarle so.

Če se ne želimo preveč zanašati na umetna gnojila (rastline so sicer na videz zelo lepe in velike, a hkrati pogosto neodporne), je treba zagotoviti vsaj nek osnovni izbor hranilnih snovi v mešanici. Včasih so gojitelji nabirali listovko, ali dodajali zrel kompost ob hkratni uporabi gline ali vsaj nekoliko bolj ilovaste zemlje, ter vse skupaj mešali s prepranim peskom, da so zagotovili zračnost. (Najpogosteje je bilo omenjano razmerje 1:1:1, skratka po tretjino vsake od teh treh komponent.) Ker je bila vedno prisotna nevarnost vnosa škodljivcev ali bolezni, so zemljo razkuževali s paro ali kemično, s tem pa so pogosto zmanjšali tudi hranljivo vrednost mešanice. Danes se raje zanašamo na kupljene mešanice, kjer je vse to že bolj ali manj zagotovljeno. Za domačo rabo je pravzaprav najenostavneje, da nekaj teh mešanic preizkusimo in potem najuspešnejšo (spet čisto odvisno od lokalnih razmer) uporabljamo za večino rastlin – morda le z nekaj dodatki za posebne primerke. Pri tem se nam ni treba omejevati le na t.im. zemljo za kaktuse, ker se tudi druge lahko obnesejo precej dobro (npr. zemlja za pelargonije in surfinije), moramo pa jim dodati nekaj dodatnega materiala za ohranjanje vlage in zračnosti (pesek, perlit, Hygromul, plovec…). Nekateri pa gojijo najraje kar v čistih mineralnih mešanicah, kot sta recimo drobljena lava in plovec. S tem se izognejo marsikateri težavi (škodljivci, gnitje, napačna sestava tal…), rast pa je lahko zelo dobra. Pomanjkljivost je morda le razmeroma počasno sproščanje mineralov (dodatno gnojenje), ter nekoliko prilagojen režim zalivanja. Je pa metoda zlasti primerna za zahtevnejše vrste, ki praviloma ne rastejo hitro in so občutljivi za napake pri gojitvi.

Zračnost oziroma prepustnost je pravzaprav pogosto celo pomembnejša od sestave, vsaj po mojih izkušnjah. Če smo torej pripravili mešanico, ki se tudi po zalivanju še ne začne kar takoj »pacati«, tudi če bi (po pomoti) zalili še enkrat, potem smo najbrž na pravi poti. Vse ostalo je bolj po metodi poskusa in napake – dobri gojitelji bomo takrat, ko poznamo pogoje, ki jih naš prostor za gojitev omogoča, ter seveda omejitve. Sestava prsti je le ena izmed komponent.

Za konec morda le nekaj odstopanj: čeprav se večino sočnic brez težav da gojiti v skoraj povsem enotni mešanici, pa je za posamezne vrste vseeno dobro še kaj dodati ali odvzeti. Tako so določene skupine rastlin vezane na nekoliko bolj humuzna in hranljiva tla (npr. nekatere vrste rodu Mammillaria, Parodia, Melocactus, Crassula, …) pri čemer so posebej izstopajoče epifitne rastline (Epiphyllum, Rhipsalis, Schlumbergera – božični kaktus). Po drugi strani pa imamo rastline vajene s humusom revnih tal (spet Mammillaria – nekatere drobne in belo ščetinaste oblike, večina predstavnikov rodu Ariocarpus, Turbinicarpus, Lithops, Conophytum, …), ki v naravi pogosto rastejo iz skalnih razpok ali v peščenih nanosih. Rastline z odebeljenimi koreninami pogosto potrebujejo dodatno zračnost tal (drenaža, dodatek peska) in globlje lonce, nekatere pa tudi posebno sestavo tal ali vsaj dodatke. Tako je dodatek apnenca zaželjen (ne nujen) pri vrstah rodu Astrophytum, Epithelantha, Turbinicarpus (nekateri), Aztekium, Geohintonia, … nezaželjen (ali skoraj prepovedan) pa pri npr. (spet) epifitnih vrstah, ter večini vrst rodu Conophytum, Argyroderma, ter na splošno pri večini rodov iz družine t. im. »živih kamnov« (Mesembryanthemaceae). Pa so tudi tu izjeme – tak primer bi bil Conophytum calculus, ki mu apnenčasta tla bolj odgovarjajo. Vendar so le redke izjeme, kjer je to res nujen podatek za gojitev. Večini ljubiteljev sočnic se s tem ni potrebno pretirano obremenjevati – tudi vrstam rodu Lithops, ki je najpogostejši izmed »živih kamnov«, je največkrat vseeno v čem rastejo, če le ni preveč gnojeno in premalo zračno. Ko pa enkrat »zaidete« med rastlinske posebneže in specialiste (ekstremna rastišča, endemiti, …) pa ti podatki niso več nepomembni. Vsaj na začetku ne, dokler je gojitev nove vrste še neznanka. Takrat pride prav vsak namig.

Darko Dolenc