DPKS

DELOVANJE DRUŠTVA PRIJATELJEV KAKTUSOV IN DRUGIH SOČNIC SLOVENIJE

Vedno rad skočim v Trubarjev antikvariat, brskam med starimi knjigami. Tako sem nekoč po naključju pregledoval revije Mladika iz leta 1932. Kar nisem mogel verjeti svojim očem, ko sem v eni izmed njih zagledal barvno reprodukcijo kaktusov slikarke Anice Zupanec-Sodnik, verjetno nastalo leta 1911, ko je slikarka bivala v Munchnu. To je verjetno najstarejša upodobitev kaktusov na Slovenskem.

V letih med obema vojnama so kaktusi postali visoka moda med meščanstvom Nemčije. Slovenci so kaktuse spoznavali na delu v tujini, na gastarbajterstvu. Poleg Anice Zupanec-Sodnik sodi med najpomembnejše ljubitelje kaktusov tistega časa France Vardjan, pisec mnogih člankov o gojenju okrasnih rastlin in avtor prve slovenske knjige (1966) o kaktusih.

France Vardjan, avtor prve slovenske knjige o kaktusih

Prvič jih je videl leta 1921 na delu v Lewerkusenu v tovarni Bayer. V tistem okolju so bili kaktusi modni, a obdržati pri življenju jih je uspelo le redkim. Francetu je to uspevalo in vzljubil jih je za vse življenje. Po vrnitvi v domovino ga je pot zanesla v Šentjur. Tu je kot šolnik začel postavljati zbirko. Ko je bil leta 1928 premeščen v Brežice, so kaktusi ostali v Šentjurju, ker jih je takratni ravnatelj smatral za šolsko last. Začel je znova. Tokrat so mu lahko pomagali prijatelji iz Zagreba, večino rastlin pa je kupil v Avstriji. Leta 1941, ob vkorakanju Nemcev v naše kraje, mu je nek golobradi vojak kar tako, brez besed, odpeljal vse kaktuse. Četrtič je začel v Leskovcu pri Krškem. Zgradil je rastlinjak, v njem pa vzgajal pretežno druge sočnice in ne več toliko kaktusov. Leta 1986, v času znamenitih redukcij električnega toka, so mu neke noči pri -17 °C vse sočnice pomrznile. Od takrat se je posvečal le še zbiranju gradiva za nove knjige. Tako smo ugledali njegovo drugo knjigo z naslovom Kakteje leta 1992, ki pa po kvaliteti ni dosegla prve knjige z enakim imenom, izšle leta 1966.

Prav njemu se moramo zahvaliti, da so kaktusi postali tako množično popularni, pa čeprav šele v 60-tih letih, po izidu njegove knjige. Pomembnejši zbiralci so bili sprva iz štajerskega konca (Urbanek, Matuš). Z Gorenjske sta se v Sečo pri Portorožu preselila Rok in Magda Grašič, si tam postavila rastlinjak in postala prva prava gojitelja in prodajalca kaktusov v Sloveniji. Kaktusi so se udomačili tako rekoč v vsaki družini.

Ustanovitev društva

S pomočjo revije Moj mali svet in Zveze hortikulturnih društev smo leta 1970 organizirali izlet za vse ljubitelje kaktusov v Avstrijo na ogled zbirk v Judendorfu in Weizu pri Gradcu. Na izletu smo se srečali kakteisti , ki se do tedaj nismo poznali, in se dogovorili o ustanovitvi društva. Že januarja 1971 smo pripravili prvo predavanje v Gradbeni tehniški šoli v Ljubljani, predavanja z diapozitivi pa so pripravili ing. Engelbert Novak prvi predsednik društva, Andrej Praprotnik, Janez Pogačnik in ing. Peter Jerin. Naslednje leto je izšla prva številka društvenega glasila, ki ga prejema vsak član. Po prerani smrti Engelberta Novaka je vodenje prevzel ing. Peter Jerin. Društvo je sodelovalo na mnogih razstavah cvetja širom Slovenije, vsebinsko in oblikovno smo dvignili kvaliteto glasila Kaktusi in druge sočnice. Ker smo bili edino društvo kakteistov na področju tedanje Jugoslavije, so se nam pridružili tudi številni člani iz takrat bratskih republik, največ iz Hrvaške. Navezali smo stike z gojitelji iz sosednjih držav, zlasti Avstrije in Italije, število članov se je stalno povečevalo vse do pričetka gospodarske krize v 80-tih letih. Takrat je za mnoge ljubitelje nastal problem prevoz v Ljubljano. Tudi s spremembo cvetličnega sejma na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani v zdraviliško naravnano tematiko, je društvo izgubilo eno od svojih najbolj udarnih promocij. Kljub vsem mogočim omejitvam so mnogi naši člani postavili manjše rastlinjake. V njih pa so rasle tudi redke vrste, ki se jih ne bi sramoval noben bogatejši Evropejec.

S prodorom elektronskih medijev so se razmere bistveno spremenile. Vodenje je prevzela informacijsko podkovana ekipa pod vodstvom Iztoka Muleja. Članki v naši reviji Welwitschia postajali čedalje zanimivejši tudi za gojitelje kaktusov v tujini. Navezali smo številne vezi z gojitelji kaktusov in sočnic po vsem svetu, ki je tako postal mala vas, kjer se vsi poznamo. Še posebej dobre stike imamo z našimi bližnjimi sosedi Korošci, navadili smo se že na množične obiske naših zbirk iz tujine, mi pa radi potujemo k njim. Globalizacija pa je žal prinesla tudi slabo stran, kaktusi iz Kitajske so preplavili trgovine in občutno zmanjšali njihovo vrednost in s tem zanimivost. Tudi možnost nakupa preko interneta je razrahljala naše vezi, stik z nami so izgubili tudi kakteisti iz bivše Jugoslavije. Po krajšem obdobju vodenja predsednice Tamare Gregorn je zdajšnji predsednik društva ing. Primož Komel.

Društvo prireja redna srečanja, ki se jih lahko udeležijo vsi, ki jih vzgoja kaktusov zanima. Trenutno sestankujemo v prostorih slaščičarne v sklopu gostišča Žabar v Ljubljani, hkrati pa iščemo primernejši prostor za naša druženja. Na srečanjih se dobi poceni kaktuse, prst, semena, lončki, pesticidi, predvsem pa neprecenljive gojitvene nasvete starejših zbiralcev.

J.S.